Svetovni dan čebel

Trbovlje, 20. maja 2021 - Danes obeležujemo svetovni dan čebel - dan, ki je posvečen vsem opraševalcem in opozarja na vlogo opraševalcev v prehranski verigi in njihov pomen za biotsko raznolikost. 

Na pobudo Slovenije obeležujemo od leta 2018 dalje 20. maj kot svetovni dan čebel. Na ta dan se je leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva, Anton Janša, ki je bil prvi čebelarski učitelj na dvoru habsburške cesarice Marije Terezije. Z uveljavljanjem metod čebelarjenja, ki so jih s pridom uporabljali kranjski čebelarji, je povzročil pravo revolucijo v tedanjem čebelarstvu. Vse znanje in izkustva je popisal v dveh knjigah, ki so še danes dobrodošel priročnik za marsikaterega čebelarja.
Svetovni dan čebel pa ni posvečen zgolj čebelam, ampak tudi drugim opraševalcem, ki imajo pomembno vlogo pri varnosti s prehransko preskrbo, njihova prisotnost pa je tudi pokazatelj stanja naravnega lokalnega okolja. V Sloveniji se izjemnega poslanstva čebel dobro zavedamo, zato je čebelarstvo močno zasidrano v slovensko tradicijo. Naši cvetoči travniki in gozdovi nudijo obstoj kranjske sivke, avtohtone slovenske podvrste čebele. Odlikujejo jo lastnosti, kot so: krotkost, delavnost, skromnost in zelo dobra orientacija. Kako zelo čebele cenimo, pove tudi dejstvo, da čebela ne pogine, ampak umre.


Zakaj potrebujemo opraševalce?


Čebele so pomembne opraševalke. Pri nabiranju medičine (nektarja) na cvetovih prenesejo cvetni prah (pelod) na brazdo pestiča in tako oprašijo cvet, da lahko pride do oploditve semenske zasnove. Tako lahko na sadnem drevju oz. rastlinah dozorijo plodovi sadja in zelenjave, ki so naša pomembna hrana, pa tudi hrana živalim. Seveda tudi tistim živalim, ki nam predstavljajo hrano. Opraševalci oprašijo še vrsto drugih žužkocvetnih rastlin in tako omogočijo tvorbo semen in s tem ohranjanje vrst in bogato biotsko raznovrstnost (biodivrziteto).
Nimajo pa zgolj domače čebele opraševalne vloge. Tu so še čebele samotarke, čmrlji, ose, metulji, hrošči, celo mravlje, muhe, mušice ter druge drobne žuželke, ki prav tako oprašujejo cvetove. Za čebele samotarke je značilno, da ne živijo v družinah kot domače čebele. Marsikje so jim v zadnjih letih postavili žuželčnike oz. hotele za žuželke, ki jim predstavljajo primerna mesta za razvoj zaroda.


Kaj lahko naredimo za čebele in druge opraševalce?


⇒ Ne onesnažujmo okolja in previdno ter v čim manjši meri uporabljajmo kemična sredstva za varstvo rastlin, saj je večina žuželk nanje zelo občutljiva.

⇒ Na svojem vrtu ali v sadovnjaku imejmo vsaj občasno čebelje panje, divjim vrstam pa postavimo žuželčnike.

⇒ Omogočimo jim čim več paše, kar pomeni, da potrebujejo čim več cvetočih travnikov. Ti pa niso bogati s cvetlicami, če jih prehitro kosimo ali če jih kosimo prepogosto. S košnjo namreč krepimo travnate vrste, druge rastline pa oviramo pri cvetenju in semenitvi, sčasoma jih na nekem območju lahko celo iztrebimo. Naša dejanja gredo lahko celo tako daleč, da nekatere vrste celo izumrejo. Zato nikar ne hitimo s košnjo oz. z njo ne pretiravajmo. Pustimo, da gredo travniki, vrtovi in njive »v cvet«. Tako smo se tudi na Komunali Trbovlje na nekaterih delih javnih površin odločili za t. i. medovite trate, ki jih letos še nismo pokosili. Medovite rastline so tiste, ki imajo barvite cvetove z medičino ali nektarjem, s katerimi privabljajo opraševalce. Medoviti rastlini nista zgolj gojena sivka in žajbelj, ampak tudi regrat, detelja, materina dušica in mnoge druge samonikle vrste.

Letošnja pomlad je hladna in mokra in tako še posebno neugodna za čebele. Številni cvetni popki so pozebli, celo akacijevi, in tako letos žal ne bo akacijevega medu. Pomagajmo čebelam in sebi vsaj do cvetličnega medu. Opraševalci morajo preživeti, pa ne zgolj zaradi medu, ampak da bomo lahko jedli plodove sadnih in zelenjavnih vrst oz. da bomo preživeli tudi ljudje.